Že nekaj časa sem iz stanovanja nad mojim slišal prepire, dolge pogovore in včasih tudi obupano tišino. Soseda in sosed sta bila par, ki smo ga vsi poznali kot dolgoletna zakonca, še iz časov, ko sta skopaj drsala srednje šolske klopi, poročena več kot 30 let.

Toda zadnja leta se je nekaj očitno spremenilo. Njuni pogledi so postajali prazni, pogovori redkejši in celo skupni sobotni izleti so izginili iz njihove rutine. Nekega dne, ko sem ju srečal na stopnišču sta mi mimogrede omenila, da odhajata ma delavnico za pare, kjer se izvaja terapija za partnerje. Sprva sem mislil, da gre za kak oddih, a kasneje sem zvedel, da gre za terapevtski vikend, ki sta ga izbrala kot zadnji poskus, da rešita svoj zakonski stan. Brez velikih pričakovanj, a z nekaj upanja sta se končno odpravila. Delavnica oziroma terapija za partnerje je potekala v mirnem okolju on jezeru, vodila pa jo je izkušena terapevtka, ki je pare vodila skozi pogovore, vaje zaupanja, izmenjavo čustev in razumevanju drug drugega.

Soseda sta prvič po dolgih letih brez zadržkov govorila o svojih občutkih, strahovih in razočaranjih. Vaje, kot je pisanje pisem drug drugemu, pogledi v oči brez besed in vaje aktivnega poslušanja, so začele prebujati nekaj pozabljenega, bližini in spoštovanje. Ko sta se vrnila iz tega delovnega vikenda sem ju komaj prepoznal. Soseda je spet nosila nasmeh na obrazu, sosed pa jo je prijel za roko kot nekoč. Priznala sta, da je bila terapija za partnerje naporna, čustveno izčrpavajoča, a tudi neverjetno zdravilna. Prvič po dolgem času sta se počutila slišana in razumljena. Naučila sta se, da zakon ni samoumeven, da je kot vrt, ki zahteva nenehno nego, potrpežljivost in čas. Danes ju pogosto vidim, kako skupaj pijeta kavo na balkonu, se smejita ali pa skupaj zalivata rože.

Njun zakon morda res ni popoln, je pa spet živ. In vse to zaradi odločitve, da dasta ljubezni še eno priložnost – z odprtim srcem in strokovno pomočjo.