Z družino smo bili na dopustu v kampu ob prelepi slovenski reki. najini otroci so se igrali in plavali, midva pa sva sedela na obrežju in ležerno klepetala. Mož je ob reki zagledal kajak in me vprašal, če sem se že kdaj poskusila peljati z njim. Njemu je bil baje kajak zelo blizu, saj je bil v najstniških letih vpisan v kajak klub v svojem rojstnem kraju. Sama pa takega podviga nisem še nikoli poskusila.

Vprašal me je, če si upam in verjetno je vedel, da bom poskusila, saj me besede ali si upam vedno poženejo v marsikaj. Tudi v stvari, ki jih kasneje obžalujem, toda zaenkrat me še ni izučilo. Šla sva na recepcijo kampa in vprašala ali si kajak lahko izposodiva. Pogumno sem se spoprijela z izzivom in ko mi je želel mož povedati nekaj stvari, ki jih je menda dobro vedeti, sem samo zamahnila z roko.

Prepričana v svoje sposobnosti sem si mislila, to se še dobro spomnim, da je to samo kajak in da ne more iti nič narobe. Nekaj časa sem mirno plula po reki, veslala in bila ponosna nase, potem pa sem skoraj nekoga udarila v glavo in ko sem sunkovito zavirala z vesli in obračala, se je kajak obrnil, jaz pa nisem vedela kako naj izplavam ali se obrnem.

Še sreča, da sem bila blizu obale, mož je priplaval do mene in mi pomagal. Zgodilo se ni nič hudega, jaz pa sem se vseeno zelo prestrašila. K sreči moj mož ni nič pametoval in je bil raje modro tiho. Malo je imel tudi slabo vest, saj me je on prepričal, da se lotim tega podviga. Zato me je tisti dan cel dan razvajal in poskrbel za najine tri otroke. Kljub temu, da se je vse srečno končalo, od takrat v kajak nisem sedla nikoli več.